Postavitev je imela nepričakovane učinke. Potekala je na nedeljo in mož je bil takrat s sinom na morju. V ponedeljek naj bi Karmen šla po otroka, v torek pa naj bi bil spet pri njem. Takrat jo je mož poklical in jo vprašal, ali bi se lahko dogovorila tako, da bi en dan na teden preživeli skupaj, vsi trije. Bila je pretresena. Naslednji dan pa je od njega dobila pismo, ki ji je dalo vedeti, da je mož sploh ne pozna. »Iz tistega njegovega pisanja ne bi nikoli razbrala, da gre v njem zame in za najin odnos.« Poklicala ga je in mu predlagala, naj bi se o tem temeljito pogovorila, saj da očitno zelo slabo poznata drug drugega. Mož je uvidel enako. Priznal ji je, da zlahka verjame temu, kar o njej rečejo drugi ljudje. »Po postavitvi se je v nama obeh vzbudila močna želja in potreba po tem, da bi se bolje in globlje spoznala. Odločena sva bila, da bova živela narazen. Strinjala pa sva se v tem, da se začneva pogovarjati.«

***

Karmen je po drugi veliki postavitvi postalo jasno mnogo stvari in uvidela je, kako je njen odnos z očetom vplival na vse njene odnose z moškimi. Večkrat se je zgodilo, da je pretrgala razmerje, velikokrat je prej odšla, preden bi se morda zgodilo, da bi odšel partner. »To bi bilo zame preveč boleče,« se zaveda. Prvi, ki je odšel od nje, je bil njen mož, in takrat si je rekla, da ne bo več dovolila, da bi se to še kdaj ponovilo. Vedno je tudi govorila, da se ne more poročiti, ker ni nikogar, ki bi jo peljal pred oltar. Tudi ko se ji je rodil otrok, se je nenavadno obnašala. Ni mogla namreč prenesti, da bi drugi ljudje otroka videli prej kakor njen oče, ki pa ga seveda ni več mogel. Vedela je, da jo misel na očeta teži.

Ženska, ki je v postavitvi predstavljala njenega očeta, je imela povsem podobne poteze obraza kot on. »Ko me je prvič pogledala, sem vedela, da je to on.« Vedno si je mislila, da bi lahko ponovno v polnosti zaživela le, če bi ji bilo dano, da bi ga še enkrat videla in objela. Ker se je tudi sama vključila v postavitev, se je lahko objela s svojim očetom. »Skoraj pol ure sva stala objeta in se jokala. Štiriindvajset let je bil že pokojen, zame pa je bilo to popolno srečanje z njim, čisto, kot bi bilo v resnici. Zakaj sem morala toliko let čakati, da sem srečala Boštjana in spoznala postavitve? Ne vem, kako se lahko voditelju sploh kdaj oddolžim, glede na to, kako zelo mi je pomagal v tako kratkem času! Če bi mi kdo pripovedoval, kaj bom doživela na teh postavitvah, bi se mi verjetno zdelo, da je nor in zrel za psihiatrično bolnišnico.«

***

V postavitvi se je pokazalo, da se je v njihovi družini zavozlalo že pri starih starših po materini strani. Stari oče je bil namreč najprej poročen z neko Čehinjo, potem ko se je zaljubil v njeno staro mamo, pa je ta prva žena naredila samomor. Na postavitvi sta se ti dve ženski srečali in se poklonili druga drugi. »Breme te velike krivde se je s stare mame preneslo na mojo mamo in nato naprej name. Pokazalo se je tudi, da je mama preprosto morala zbežati od mene, drugače ni niti znala niti zmogla. Moj oče in njegova družina moje matere nikoli niso sprejeli. Podobno nesprejeta sem se počutila tudi sama. Kaj pa je tebe treba bilo, to so prave besede za moje občutke o sebi v otroštvu. Postavitev je prav tako pokazala, da oče ni mogel nič narediti. Bil je povsem nemočen, kakor da bi bil zvezan.« Aleksandra nekoč ni mogla razumeti, ni mogla sprejeti tega maminega dejanja. Hotela je, da bi se ji mama odkupila. A ji nikoli, res nikoli ni prišla naproti. Videli sta se večkrat, tudi pozneje, mama je bila prav tako zelo žalostna, a ni mogla drugače. Gnala jo je nuja po begu stran. Danes jo skuša razumeti in se postaviti v njeno kožo. Tega, da jo je pustila pri očetu, ni naredila iz malomarnosti ali zato, da bi se sama lahko še zabavala. To je naredila iz hude psihične prisile in stiske.

Zgodba se je žal ponovila, v nekoliko drugačnih, a zelo podobnih okoliščinah. Tudi Aleksandra je bila nekoč prisiljena zapustiti svoje otroke. Nuja po begu, po tem, da odide, se je na nezavedni ravni prenesla nanjo, in njena usoda je bila podobna usodi njene mame.

***

Na tisti prvi postavitvi družine je torej postavila svojo mamo, očeta in sebe. Predstavnica, ki je igrala mamo, ji je pozneje povedala, da v življenju še ni bila tako močno nesrečna kot v tisti vlogi. Tisti, ki je predstavljal očeta, pa je pozneje poročal, da je čutil strašno nemoč, želel je kaj narediti, spremeniti, a ni mogel ničesar. Ko se je vse to v družinskem polju rešilo, ko je stekla vsa zastala energija, je Aleksandra v sebi začutila neznansko olajšanje. Razklenil se ji je obroč okoli srca. Vse življenje jo je stiskalo v prsih in jo bolelo, takrat pa se je bolečina sprostila.

Naslednji dan se je usedla za svoj računalnik, želela je malo pogledati v facebook. In kaj je videla tam! Ob robu se je prikazala slika njene mame, takrat je bila stara že osemdeset let. Poslala ji je prošnjo za prijateljstvo! Presenetljivo je bilo to tudi zato, ker do takrat vsaj petnajst let nista govorili. Začeli sta si dopisovati in v njuni komunikaciji ni bilo več zastoja, začeli sta se pogovarjati tudi prek skypea. Kot da se med njima ne bi nič zgodilo. Pozneje jo je celo obiskala. »Prvič pred sabo nisem videla grozne ženske, ki mi je uničila življenje. Ugledala sem staro, ubogo, žalostno in trpeče bitje.« Kmalu zatem je navezala stike tudi s tremi polbrati.

***

Za razumevanje tega, kar je razkrila postavitev, je treba povedati še naslednje. Njena mama je umrla na soboto, 10. maja, ob 2. uri zjutraj. Ivonin drugi otrok se je rodil dve leti po njeni smrti, v soboto, 10. maja, ob 2. uri zjutraj. To se je Ivoni vedno zdelo zelo nenavadno, vendar se s tem miselno ni prav veliko ukvarjala. Tudi ko ji je ginekolog določil rok poroda za 6. maj, je bila njena prva misel ta, da bo rodila prav desetega. In res je bilo tako. Nekaj let pozneje je sin, ko so nekoč prvič obiskali kraj, v katerem se je rodila njena mama, začuden vprašal, ali so bili že kdaj prej tam. Trdil je, da je on tam nekoč že bil. Takrat tega še ni povezovala, po tisti postavitvi pa ve, zakaj je tako rekel. Predstavnica njene mame in predstavnica tega njenega sina sta v postavitvi govorili, da sta ena in ista oseba. (Nista pa vedeli, da sta bila materina smrt in sinovo rojstvo na isti datum.)

V tisti postavitvi sta se razkrili neznosno trpljenje in neznanska bolečina Ivonine matere. Izvor te bolečine je bil delno v tem, da je dve leti pred Ivoninim rojstvom rodila mrtvega sina. Ivonina predstavnica je izpričala, da je čutila strašno bolečino, ki je ni nihče od bližnjih razumel. Povedala je tudi, zakaj je umrla njena mama: ker ni več zmogla bremen tega sveta. Čeprav ji je bilo težko oditi in pustiti vse, ki jih je imela rada, je to morala narediti, ni šlo drugače. Morala je umreti. Ivona je zdaj prepričana, da se je duša njene mame naselila v njenem drugem sinu. Zato sta tudi predstavnici trdili, da sta ena oseba – ista duša v dveh telesih. Poleg tega sta na postavitvi tako njen sin kot tudi njegova babica imela enake občutke: oba bi najraje kar spala, obema se je zdelo, da ne moreta več. Imata tudi podobno obolela jetra: sin ima težave z njimi, Ivonina mama pa je zbolela za cirozo jeter.

***

Tretjič si je Biserka zaželela, da bi postavila svojo primarno družino. Ko je risala svoje družinsko drevo, se je od travmatičnih dogodkov spomnila le tega, da so v vasi med vojno zajeli talce in med njimi je bil tudi njen dedek. A je v tisti množici mrtvih po naključju ostal živ. Ves dan in vso noč je ležal v smrtnem strahu pod goro trupel in se moral potem, ko se je rešil in prišel domov, še dve leti skrivati. Za to dogajanje je izvedela le zato, ker so v osnovni šoli pisali spis o tem, kako so njihove družine preživele vojno. V tej postavitvi se je pokazalo, koliko smrtnega strahu je bilo v njem, koliko občutkov krivde, saj so pobili tako rekoč vse moške iz vasi, le njen dedek je ostal. Doma je imel otroke in veliko kmetijo. Tako je ugotovila, da je vojna v njihovi družini pustila hude posledice, ki se jih do takrat ni zavedala. Zaradi tistih dogodkov je pri dedku nastala popolna čustvena blokada, ki se je prenesla na njeno mamo.

Iz otroštva se ne spominja, da bi jo njena mama kdaj objela ali ji kaj lepega rekla. Bila je skrbna, vse je naredila, kar je bilo treba, le čustveno je bila povsem zadržana. Tako je še dandanes. Biserki je šele pred kratkim prišlo v zavest, da je zaradi tega tudi sama čustveno najbolj trpela kot otrok. Nekoč je namreč mislila, da je njena največja težava oče, ki jo je kot otroka in mladostnico zelo omejeval; smela ni prav ničesar, le v šolo je lahko hodila, iz šole pa je morala naravnost domov. Tako si je kot mladostnica želela le, da bi lahko čim prej odšla od doma. To je »rešila« tako, da se je ob prvi priložnosti preselila k možu. On pa je iz svoje družine  prav tako prinesel čustvene zapore in v svoji zvezi sta tako združila svoji bolečini.

Z mamo sta si po tisti postavitvi postali bližji. To ne pomeni, da se je mama povsem odprla, a je Biserka lahko opazila spremembo. Mamina čustva in občutki, ki jih je nekoč zamrznila,  so se začeli tajati, hkrati pa je zdravstveno tako oslabela, da so jo sprejeli na zdravljenje v bolnišnico. »Pripravljeni smo bili na najhujše. V mislih sem ji pošiljala ljubezen in razumevanje. Preživela je in Biserka je vesela za vsak trenutek, ko je lahko z njo. Zdaj sta se toliko odprli druga drugi, da jo ob obisku pri njej že upa objeti. »Spoznala pa sem, da nimam pravice drezati v njeno rano.«

***

Ob prvi postavitvi je nameravala v polje pripeljati očetovo vejo družine in njegovo težko otroštvo, saj se ji je  zdelo to najbolj pereče. Voditelj ji je predlagal, naj začne z ožjo družino in se bo potem videlo, v katero smer se bo polje odprlo. Seveda energije niso stekle v pričakovani smeri, saj se je namesto očetove veje razčiščevala mamina in na površje je vzniknil daljni vzrok za prezgodnje in nesmiselne smrti številnih moških v družini. V veliko olajšanje vseh se je tudi uspešno preobrazil. Julijin dedek je namreč zelo mlad umrl v prometni nesreči in njen stric prav tako, celo še nekaj let mlajši. Oba je zaneslo s ceste v oviro, dedka v drevo, strica pa v star, opuščen drog sredi polja – oba sta bila na mestu mrtva. Voditelj je zaznal, da je bila pred tem še vrsta moških prednikov, ki so veliko prezgodaj umrli zaradi podobnega vzroka. Julija nikoli prej ni pomislila, da bi bile te smrti povezane. Šele po delavnici se je zavedela, kako je tisti strah, ki sploh ni bil namišljen, živel z njo vse življenje in ji grenil že celo misel na zvezo. Presenetilo jo je, da so se njeni starši ves čas držali za roko, se objemali in si bili nasploh zelo naklonjeni, saj v resnici sploh ni bilo tako. Razložila si je, da se pod navideznim neskladjem vendarle skriva ljubezen, ki ju še vedno povezuje.

Mami je bilo v veliko olajšanje, ko je slišala, da je obstajal neki vzrok v preteklosti, zaradi katerega so potem umirali vsi njihovi moški, tudi nerojeni Julijin bratec. Mama je o tem govorila tudi s svojo sestro, ta pa ji je zaupala, da se je vedno bala za svojega sina. Tudi ona je čutila veliko olajšanje, naenkrat se je vse sestavilo v smiselno celoto. Tudi Julijo je vedno preganjala zla slutnja, da bo njen moški umrl prezgodnje, nesmiselne smrti in da je to neizbežno … tega strahu se nikakor ni mogla znebiti. »In potem se v postavitvi naenkrat znajde pred menoj vzrok za vse to! Stoji tam, v fizični podobi, nič več ni skrit in potuhnjen, temveč me vzvišeno, privoščljivo in zmagoslavno gleda … noro! Bilo je, kot da sem se znašla v kateri svojih meditacij ali v sanjah, le da sem bila tokrat budna in v svojem fizičnem telesu,« se spominja svojih občutkov med postavitvijo. Na koncu je čutila, da je bil vzrok presvetljen, da se je karmični krog sklenil ter da ni več potrebe po tej izkušnji. Čutila je hvaležnost in sprejemanje. Čutila je, kako so bile močne vse njene ženske prednice, ki so prenašale to breme, in čutila je povezanost z vsemi predniki. V mislih se ji je pojavljal stavek: »Dopolnjeno je.« Potem sta bila le še mir in ljubezen.

***

Nekaj dni po končani delavnici je Julija voditelju napisala naslednje: »Dragi Boštjan, moja zadnja velika postavitev je bila res močna, globoka in daljnosežna. Še enkrat bi se rada zahvalila tebi in vsem drugim za opravljeno veliko delo, za tvojo sposobnost, da si se tako dobro vživel v proces evolucije moje zavesti skozi številne inkarnacije. Vse, kar si odigral, sem čutila v vsaki celici svojega bitja. Vse te izkušnje, od katerih so mi ostale travme, so ves čas živele z mano, v meni in bile del moje žive sedanjosti. Prav tako so me ves čas preganjali nerazčiščeni občutki iz daljne preteklosti in mi vedno znova krojili sedanjost in prihodnost. V začetnem delu, ko si brez vsakršnega sočutja, pijan od občutka moči in zaverovan vase plesal in se smejal, so se vsi smejali s tabo. Meni pa niti najmanj ni bilo do smeha! Nasprotno – srce se mi je trgalo od bolečine in strahu, da se ne bi kaj takega spet ponovilo. Ta strah me že vse življenje hromi, da ne storim ničesar, da nenehno preverjam vsako svojo misel, čustvo in dejanje. Od vsega tega samomrcvarjenja sem že popolnoma izčrpana … Potem je prišla energija jeze in destruktivnosti do same sebe in gotovo tudi samomor v enem od prejšnjih življenj. Zato sem v nekem obdobju sedanjega življenja sicer veliko razmišljala o samomoru, vendar sem globoko v sebi vedela, da ga v resnici ne bom naredila. Seveda, saj to izkušnjo že imam! In zato tudi vem, da nič ne pomaga, da ne moreš ubežati odgovornosti za svoja dejanja. Občutki krivde te še kar naprej zasledujejo in vse te počaka natanko tam in tako, kot si pustil. Sledila je dolga in težavna pot, ko si se z veliko napora plazil do predstavnice duše, ki je pomenila edino odrešitev. In na koncu še zavedanje, da ne moreš ostati v njenem zavetju, ampak da se moraš z njeno energijo in podporo soočiti s posledicami svojih preteklih dejanj. Iz vsega videnega in občutenega je res lepo razvidno, da obstajata reinkarnacija in karma ter da nas vse počaka.«

***

Mamin oče je bil vpleten v vojne dogodke, ki so mu pustili travmatične posledice. Ta del postavitve je trajal zelo dolgo in zdelo se ji je že, da ga nikakor ne bodo mogli rešiti, a voditelj ni odnehal, dokler se čustva niso sprostila in energije stekle. Dedek je bil eden redkih preživelih v svoji četi. Ta, ki ga je igral, ni mogel spustiti mrtveca, ki je ležal na tleh, in Melita je izvedela, da je bil to njegov brat. Od takrat je v sebi nosil izjemno težak občutek krivde, ne le zaradi vseh soborcev, še toliko bolj zaradi brata. Pozneje se je zatekel v alkoholizem, pri tem je seveda trpela vsa družina. Babica pa je bila popolnoma nemočna, brez energije in nedostopna do otrok. Otroka – Melitina mama in stric – bi jo seveda potrebovala. Ko so se v družinskem polju iztekle najtežje energije, se je tudi babica dvignila in skupaj z dedkom sta stopila k svoji hčerki.

Postavitev pa je Meliti prinesla nekaj, za kar bo večno hvaležna voditelju, vsem udeleženim in družinskemu polju. Znebila se je občutka krivde, ki jo je spremljal že od malega, in se je, kot kaže, z dedka prenesel nanjo. Dolga leta je že čutila, da je ta občutek čuden, brez prave podlage, kakor da ne spada v njeno življenje. A je bila krivda sestavni del njenega življenja od malega in s tem se je naučila živeti. Oče jo je večkrat opominjal, naj se ne čuti tako zelo odgovorna za vse, kar se komu zgodi, in naj ne občuti krivde tam, kjer je nima. Nenehno se je počutila krivo, tudi pozneje v partnerskem odnosu. Če so se njeni starši doma kdaj sprli, je krivdo prevzela nase. Če je bil mož slabe volje, je takoj pomislila, da je kriva ona. Če je kdaj sodelovala v kakšni skupini in je kakšna stvar šla narobe, je takoj pomislila, da je ona naredila kaj narobe, pa čeprav je bila resnica daleč od tega. Občutek krivde je bil tako močan, da je prav v vsakem položaju pomislila, da je kriva ona. Tega se nikakor ni mogla znebiti, čeprav je prebrala mnogo knjig in poskušala vse mogoče, a ni in ni šlo. Po končani delavnici pa. »Od takrat se počutim za tono lažja. To je bilo zame neprecenljivo darilo.«