LJUBEZEN JE, SVOBODA JE IN JE SVETLOBA

Ne hodimo po poteh, ki jih utira naša volja.
Po pajčevini se premikamo, že davno stkani.
Mreža, ki nas povezuje, je pod našimi stopali,
in imena, ki jih izgovarjamo, kaže utripalka druge dimenzije.
Svet sploh ni razdeljen, je en,
ki smo vanj vstavljeni kot vijaki v zabojnike časa.

Kdor ima lahkoten korak, pajčevine ne bo predrl,
in varen bo v največji negotovosti.
Povezan, ker je to v njegovi naravi.

Foto: Grega Žunič

Ljudje smo kot drevesa: naše korenine so globoko v zemlji, nevidne, prepredene, skrivnostno prepletene. Naša debla so pokončna in močna ali pa šibka, ukrivljena, ranljiva … Taka ne zmorejo dvigniti rok visoko proti svetlobi, kot to naredijo bogate krošnje ponosnih dreves, ampak povešajo suhe veje in se bojijo vetra, snega, da jih upogne in zabije v tla. Kako močna so naša debla in koliko zmoremo rasti v nebo, je odvisno od nevidnih korenin. Zakaj so te take, kot so? Zakaj nam dovajajo premalo življenjske energije in nam ne dopustijo biti odprto naročje za Svetlobo, za Luč?

Postavitev družine je odlična metoda, ki nam omogoča varen pogled vase in v svoje korenine. Strašne so lahko skrivnosti, ki jih čuvajo: samomori, uboji, detomori, ki so jih naredili člani naših družin oziroma njihovi in naši predniki. Temne energije ne izginejo, temveč poniknejo v zemljo, ki napaja korenine našega drevesa. In mi ne vemo, zakaj nas je strah, zakaj se vedno znova zapletamo v čustvene drame, zakaj ne zmoremo izbrati drugačnih partnerjev in ne objeti otrok, kot to delajo zdrava drevesa. Kdor uvidi svojo stisko in hoče narediti spremembo, ima možnost in priložnost. Ima izbiro. Postavitev družine je ena najboljših za razklenitev družinskih vzorcev, ki se prenašajo s starih mater na matere, z matere na hčere, s hčera na njihove hčere in sinove, ali s pradedovih grozot na dedove otroke in od teh naprej na današnje strte ljudi. Znanost ne more meriti in dokazati, zakaj postavitev družine deluje, a o njeni uspešnosti govorijo osebne izkušnje, priča na stotine zgodb po vsem svetu.

»V desetih letih, odkar se Boštjan Trtnik s postavitvami aktivno ukvarja, so se na njegovih delavnicah in individualnih postavitvah prelili potoki solz, težke energije so se preobražale v lahkotnejše in svetlejše, bremena so odpadla,« zapiše Maja Korošak v svoji drugi knjigi o postavitvah družine. V prvi (Odložimo bremena družinske prtljage, 2013) je nanizala deset presunljivih zgodb, v tej je opisala nekaj njihovih nadaljevanj in orisala nove, ki dokazujejo, kar ve vsako modro drevo: »Vse je lahko vse le, če je z vsem povezano. Zato je vsakdo povezan z vsakim. Nič ne more biti posamezno.«  

Celovitost – in z njo se zdravimo! – lahko prepoznamo le, če smo pripravljeni pogledati svoje korenine in prepoznati družinsko dušo, iz katere vdihujemo svoj življenjski dih. Svetloba Presežnega nas milostno osvetli, da vidimo še širše in še višje, da vidimo večjo sliko, ki daje smisel in pomen našemu bivanju ter poslanstvu, zaradi katerega smo prišli na svet.

Iz srca priporočam metodo postavitve družine pa tudi branje Majinih knjig kot pričevanj o njej. Kajti zgodbe ne govorijo le o tistih, ki so bili na postavitvah, govorijo tudi o nas, ki jih beremo. Ni ga na tej zemlji, ki se ne bi kdaj čustveno zavozlal, in ni ga, ki ga ne bi ti energijski vozli dušili. Njihova, včasih morilska moč popusti, ko jih vidimo, razumemo in sprejmemo. Ko se zavedamo, kdo smo v resnici, kaj si želimo in kakšne so naše potrebe. Ko nehamo igrati vloge, ki se pričakujejo od nas, ko zapustimo položaj nebogljene žrtve in se zavihtimo na lastnega konja. To pomeni odrasti, to! Da prerastemo travme iz otroštva, da razumemo bolečine, ki se vedno znova napajajo pri izviru ranjenega majhnega otroka. In začnemo s tem, da ne uresničujemo predstav in želja in manipulacij drugih z nami, temveč postajamo vse bolj to, kar v resnici smo: samosvoje, enkratne, čudovite osebe. »Zdaj stojijo tu med nami in nič posebnega jim ni treba početi: že samo s svojo navzočnostjo žarijo in sporočajo, da ljubezen je, da svoboda je in da svetloba je.«

Kot imajo družine dušo, imajo svojo dušo tudi posamezni narodi oziroma dežele z vsemi bitji, ki prebivajo na njenem ozemlju: ljudje, živali, rastline in energije okolja nasploh. Boštjanu Trtniku je kdaj pa kdaj kdo od udeležencev delavnic rekel, naj naredi še postavitev za Slovenijo zaradi slabih odnosov med prebivalci in našega težkega položaja. Boštjan je čez čas dobil impulz tudi za to postavitev in čutil je, da bodo na prizorišču stale kritičnost, zavist in bolečina. »Bilo je veliko joka in bolečine, ena od predstavnic je ves čas postavljala ograje in pregrade. Predstavnica duše Slovenije je stala in gledala. Tista, ki je predstavljala Slovenijo, je proti koncu zapela nekaj pesmi.« Kot vse postavitve, ki se pravzaprav srečno razpletejo, se je srečno razpletla tudi ta za Slovenijo. Predstavnica Slovenije je na koncu zapela Kekčevo pesem in tako vnesla v prejšnje stanje joka in bolečine, ki se je preobrazilo v lepo in mirno energijo, občutek radosti in željo po sodelovanju. Oj, da bi bilo sčasoma res tako, naj bo, naj bo!

Postavitve družine osvetljujejo družinske skrivnosti in tabuje ter omogočajo izražanje čustev, kar je na Slovenskem še posebej potrebno. Zgodbe, ki se dogajajo v energijskem polju družinske duše, Svetloba razžari tako za udeležence delavnic kot za pomočnike – igralce družinskih vlog, ki dobijo, kar potrebujejo. In Svetloba teh zgodb se razlije tudi na beroče, kar je blagodejno in spodbudno, zato vredno našega časa za branje in premišljevanje. Kot pravi uvodna pesem – naš korak bo postal lahkotnejši in ne bomo predrli pajčevine, ki so jo stkale družinske korenine in njena karma. Osvobojeni postajamo pretočni, zato lahko skozi nas teče božanska energija brez ovir in blokad. Takrat smo varni tudi v največji negotovosti, saj zavedanje povezanosti tiči v naši prebujeni naravi. Svetloba žari in se zliva skozi nas naokoli in Milost lahko opravlja svoje najpomembnejše delo: spreminja nas v Ljubezen.

Je še kaj pomembnejšega kot biti bitje Svetlobe in Ljubezni, odprt prostor za druge in za vse?