Ugotavlja, da se je v vseh teh letih zelo spremenilo njeno razmišljanje. »Ko imam pred sabo sliko, kaj se je dogajalo v preteklosti, preneham obsojati ljudi v sedanjosti. Tako veliko laže živim s stvarmi, ki so me nekdaj motile ali bremenile. Skozi vse te postavitve mi je postalo povsem jasno, da mora vsak človek iti svojo pot in prestati svoje. Uvidela sem tudi to, da so se določene stvari preprosto morale zgoditi. Da se jim ni bilo mogoče izogniti,« še nadaljuje svoje razmišljanje Suzana.

Konkretne spremembe pa čuti tudi pri svojih družinskih članih. »Že prej smo imeli lepe odnose, a zdaj so postali pretočnejši in lahkotnejši. Vse laže rešujemo, drugače je: ko pride do kakšnega konflikta, ga hitreje in laže rešimo. Spremo se, si povemo, kar nam leži na duši, in potem gre mimo.«

***

Brigiti se zdi lepo pri postavitvah, da se vse srečno končajo. Vedno pride do neke rešitve in na koncu zmaga ljubezen. »To je najlepše pri postavitvah: ko začutiš olajšanje pri sebi, si rešen nekega bremena, dobil si uvide. Ni tako kot v življenju, ko včasih ne vidiš luči na koncu predora,« razmišlja Brigita.

Do tedaj je večinoma čustvovala negativno – čutila je jezo, žalost, obup, ljubosumje, zavist, le ljubezni in lepih čustev ni poznala. »Nikoli do tedaj nisem v sebi začutila globoke ljubezni, na postavitvi pa sem jo že prvič in šele takrat sem ugotovila, da nekaj takšnega obstaja. Postavitve so mi pomagale, da sem spregledala in malo bolj začela čutiti sebe. Vse lepe občutke in čustva v sebi sem imela potlačene, nekako uspavana sem bila, kot Trnuljčica.«

***

S tem ko Dejan razume motive za dejanja svojih prednikov, lahko laže razume in sprejme dele sebe. Za to gre. S tem, ko je postavljal vzrok očetove smrti, je naredil veliko zase. Prej je kot sin alkoholika v težkih in stresnih situacijah pogosto začutil željo, da bi šel na pivo. Ker je imel družino, tega sicer ni počel, a je opazil, da bi to rad naredil. »Ker sem bil že toliko ozaveščen glede tega, sem se lahko le opazoval, ne da bi mi bilo treba to narediti.« Zadnjih pet ali šest let se ta potreba sploh ne pojavi več, niti v najtežjih situacijah.

***

Naslednjič je Sabina postavljala pri Boštjanu, spet ona in mama. Na prizorišču se je spet pojavil njen splavljeni otrok. Spet je pohitela k njemu in se zjokala ob njem. A se je veliko laže ločila od njega kot prvič. Potem jo je voditelj začel nagovarjati, naj gre k svoji mami. Šla je proti njej, v sebi pa je čutila močno jezo, čutila je, da jo bo razneslo. Mama pa je kar stala tam in videti je bila kot svetnica. Sabina so šle po glavi same slabe misli o njej: da se pretvarja in se dela, kako je prijazna in ljubeča, v resnici pa je vse kaj drugega! V nekem trenutku se je iz Sabine izvil močan in dolg krik. Med kričanjem in jokom se je sočasno tudi smejala, saj ji je končno uspelo podreti zid, za katerim je skrivala svoje občutke do mame.

Po tistem se je veliko spremenilo. Najprej ni več čutila cmoka v grlu. Čez nekaj mesecev je Sabinina mama vse povabila na božično kosilo: Sabino z družino, Sabinino sestro z družino in svojo taščo, s katero je bila sicer v slabem odnosu. Mama je tako naredila nekaj, kar si je Sabina ves čas želela: da so vsi skupaj kot velika, srečna družina.

***

Učinek vseh postavitev je bil tudi ta, da ostaja zvesta sama sebi. Pravzaprav se v vsem razlikuje od svoje prvotne družine, oni pa ne priznavajo nič, kar je drugačno od njihovih trdnih prepričanj. Zdaj zna nanje pogledati z ljubeznijo: takšni pač so. Ima objektivnejši pogled na svojo družino in na to, zakaj se vsakdo od njih obnaša tako, kot se. Takšne ima zdaj lahko rada in čuti, da je vse v redu.

Živi svoje življenje in ker nikomur ne škoduje, je tako prav. Za vse, kar počne, za kar se odloči, ne potrebuje več njihove potrditve, Seveda se veseli vsake ljubeče geste od njih, ni pa od tega odvisno njeno življenje. Umirilo se je tudi zaljubljanje v starejše moške. To ji omogoča, da se zdaj lahko svobodno pogovarja z vsakim. Čedalje bolj zna razločevati med stvarmi, ki so pomembne, in tistimi, ki niso. Vesela je, da lahko gre po svoji poti.

***

Tarini temeljni življenjski občutenji sta bili zapuščenost in popolna osamljenost. Njunega pravega izvora ne zna opredeliti in ga ne pozna. Vse življenje sta jo prevevali še globoka zamrznjenost in žalost, tudi zanju ni vedela, od kod izvirata. Počutila se je kot živ mrlič. Vse dokler je ni začela teža teh občutkov dobesedno dušiti in se jih je začela zavedati. Takrat je postavila svojo družino.

Že po prvi postavitvi so težki občutki večinoma izginili. Od nekdaj jo je tudi zeblo, po postavitvi pa se je tudi to spremenilo. Nekako oživela je. Prej se je vedno počutila, kakor da je čisto sama na svetu, pa čeprav je bila obkrožena s svojimi ljudmi. Bila je odtujena od vseh. Zaveda se, da ji oče in mama verjetno nista mogla dati toliko pozornosti, kot bi je potrebovala. Materine in očetove ljubezni ji je vseskozi primanjkovalo. A že po nekaj postavitvah so se njeni občutki odtujenosti in zapuščenosti preobrazili.

***

Na postavitvah jo je sicer očaralo to, kako bogato paleto čustev je doživela: jezo, žalost, občutke veselja in prave ljubezni, smeh v vseh odtenkih, lepe odnose, povezanost, pa tudi nasprotno: kako zelo so lahko odnosi in občutki razsekani, brezupni, hladni, boleči, zamrznjeni, kot da jih sploh ni v telesu … Na postavitvah je lahko spoznala, kaj so vse doživeli ljudje v vojnih razmerah, kaj pomenijo izguba, zapuščenost, bolezen, kako se počuti splavljeni otrok in kako njegova mati, kaj doživijo tisti, ki jih vleče v samomor, in kaj se zgodi z njimi po tem dejanju. Kaj se dogaja v družinah alkoholikov, v družinah, v katerih vladajo zaničevanje, prezir, ljubosumje, manipulacije … Spoznala je, kaj vse lahko vidijo otroške oči, pa tudi to, kaj za človeka nastopi s smrtjo in kakšne so povezave po njej. Zelo je hvaležna za postavitve, ker lahko korenito pomagajo preobražati težave, spodbujajo k vztrajnosti v življenju in širšemu razumevanju. In najpomembnejše spoznanje: da sta svetloba in ljubezen prava pot.

***

Zadnja postavitev, v kateri je Marjana postavila sebe, svojega otroka in njegovega očeta, je bila prav tako odrešujoča. Kazalo je, da v njej ni bila najpomembnejša ona, temveč se je predvsem reševal odnos med sinom in njegovim očetom. Marjani se je potrdilo njeno razumevanje njegovega odnosa do nje in sina. »Otroka je imel samo zato, da bi lahko prišel do mene oziroma da bi imel občutek, da sem mu na razpolago. Odločil se je, da bo imel družino in zato se je prilepil name. Hotel me je zase, za otroka pa mu ni bilo mar. To je želel predstaviti kot ljubezen, čutila sem ga kot otroka, ki krčevito išče in potrebuje mamo, ne žene. Mojster manipulacije je. Nikoli nisem vedela, pri čem sem, kaj res misli in ali bodo najini dogovori držali. Tega nihče v moji okolici ni nikoli razumel. Jaz pa sem od prvega trenutka čutila, da je tako. Res je, sprejeti sem morala svoj delež odgovornosti, saj vem, da tudi sama nisem bila zrela za partnerstvo. Vedela pa sem, da on živi v svojem svetu – na postavitvi sem dobila prepričljivo potrditev glede tega. Veliko mi pomeni tudi, da sem videla, kakšna je bila njegova družina. Da ga mama nikoli ni sprejela, njegov oče pa ni bil njegov biološki oče.«

***

Po tej zadnji postavitvi se je pri Marjeti začelo premikati na čustvenem področju, saj je pred tem tudi ona močno zamrznila svoja čustva. Postavitve nasploh pa so Marjeti zelo koristile v tem smislu, da lahko osvetli družinsko dogajanje, da lahko samo sebe in druge ljudi sprejme takšne, kot so, da ozavešča svoja čustva in da lahko gre v življenju naprej in se korak za korakom poglablja v svojo dušo in srce.

V odnosih postaja čedalje bolj sproščena. Tudi pri tem so ji pomagale postavitve, saj se je znašla med ljudmi, ki so svobodno izražali svoja čustva in jih ni bilo sram jokati. Ta čustvena odprtost ji je bila všeč, pa tudi to, da se je lahko z ljudmi objela. Tega prej ni poznala. Postavitve se ji zdijo kot nekakšen sveti prostor za čustva in občutke. Še vedno upa in sanja o tem, da se bodo ljudje na splošno bolj odprli čutenju in čustvovanju in mnenja je, da družinske postavitve pri tem pomagajo. Če si ne delimo čustev in si jih ne dovolimo izraziti, ostanemo sami, je prepričana. »Postavitve pomagajo, da se laže odpremo in postanemo bolj pretočni. In tudi srčni.«